Otrok v svet denarja stopi, še preden se z denarjem sreča, in sicer kot potrošnik. Starši želite otroku ugoditi, pri čemer velikokrat pretiravate. Ko kupujete stvari za otroka, pomislite, ali jih resnično potrebuje. Vaš odnos do denarja in vaš način ravnanja z njim bo temelj za izgradnjo otrokovega odnosa do denarja. Ker se otroci od najzgodnejšega obdobja učijo s posnemanjem pomembnih odraslih, bodite dober zgled na vsakem koraku!
Prve korake v svet denarja otrok naredi v igri. V obdobju do drugega leta otroci svet okoli sebe spoznavajo z vsemi čutili. Stvari tipajo, okušajo, jih prelagajo, razstavljajo, sestavljajo... V tem obdobju jim za igro še ne boste ponudili pravega denarja, a si bodo v igri z gumbi, žetoni in papirčki pridobivali motorične spretnosti, ki jim bodo pozneje omogočile spretno rokovanje s kovanci in bankovci.
Čeprav še ne bo razumel namena, otroku med drugim in tretjim letom starosti ponudite hranilnik. Z metanjem kovancev vanj bo nadgrajeval svoje spretnosti in hkrati začel ločevati pravi denar od nepravega.
V času psihološkega rojstva, približno v tretjem letu, bo otrok začel kazati težnje po večji samostojnosti - "sam bom, hočem..." V tem času otroka začnite bolj aktivno vključevati v nakupovanje. Ne le, da mu dovolite, da blagajničarki izroči denar, temveč mu dajte možnost, da si sam izbere kakšno stvar. Skušajte se izogniti dogovoru 'samo eno stvar' in se raje dogovorite za stvar(i) v določeni vrednosti (npr. 1 evro). Ob različnih možnostih izbire bo otrok začel spoznavati, da z denarjem lahko primerjamo vrednosti stvari. Spoznanja bo vključil v svojo igro, ki je v obdobju od treh do petih let še zmeraj poglavitna metoda spoznavanja sveta.
Vključite se v otrokovo igro - izdelujte igralni denar, odprite trgovino, določajte vrednosti stvari, igrajte Monopoly... Z razmerji se ne obremenjujte, saj jih otrok v tem obdobju še ne razume. Mlajši otroci, ki dojemajo količine, ne pa tudi vrednosti, se bodo v igri lažje ločili od enega igralnega bankovca ali kovanca, ne glede na njegovo vrednost, kot od kupčka denarja manjše vrednosti. Pozneje, ko bodo začeli dojemati vrednosti posameznih kovancev in bankovcev, bodo ravnali obratno - pri igri bodo veliko težje iz rok spustili igralni denar najvišje vrednosti. Otrok se bo v igri prvič srečal tudi s situacijo, ko mu bo denarja zmanjkalo... Njegov odziv izkoristite za pogovor.
Otroka v tem obdobju seznanjajte tudi s pravim denarjem. Kovance lahko prešteva in jih razporeja v več hranilnikov (npr. evrski kovanci, kovanci za 50, 20 in 10 centov, ostali centi). Ko boste opazili, da otrok dojema vrednost denarja, začnite primerjati vrednosti stvari, ki jih kupujete. Otroku občasno dovolite, da vzame nekaj kovancev iz hranilnika in si izpolni majhno željo. S tem mu boste pokazali, čemu pravzaprav zbira kovance v hranilniku, sam pa bo ugotovil, da k izpolnitvi želja kljub majhni vrednosti prispevajo tudi najmanjši kovanci.
V obdobju od petega leta naprej otroka učite ravnanja s pravim denarjem. Ko otrok napolni svoje hranilnike, poskrbite za njegov prvi bančni račun. Z otrokom preštejte denar in mu razložite, kam ga boste dali. Prijazni bančni uslužbenci bodo skupaj z vami poskrbeli, da bo obisk banke za otroka prav posebna izkušnja. Pozneje na otrokov račun shranjujte denar iz njegovih hranilnikov ter denar, ki ga dobi za darila ob posebnih priložnostih.
Čeprav otrok v tem obdobju lastnega denarja še ne potrebuje, ker starši še vedno poskrbite za njegove potrebe, mu je smiselno dodeliti žepnino - v pravem pomenu besede. Dajte mu manjšo vsoto denarja, ki je namenjena sprotni porabi, in se o namenu in porabi tega denarja z otrokom pogovorite. V Sloveniji dogovorjenih smernic stroke o primerni višini žepnine ni, omenja se 1 evro na teden za razred, ki ga otrok obiskuje (1 evro prvošolcu, 2 evra v drugem razredu...). Ravnajte se po svojih občutkih, pozanimajte se, kako ravnajo starši vrstnikov, upoštevajte pa tudi vaše zmožnosti in navade.
Bistveno je, da otrok žepnino dobiva vedno v enaki višini ob dogovorjenem terminu (priporočljivo je tedensko) ter da s tem denarjem prosto razpolaga. Žepnina je lahko na primer namenjena nakupu sladkarij - vi jih z nakupovalnega seznama črtajte, določite okvirje porabe in dovolite otroku, da odločitve o nakupih, tudi nespametnih, sprejme sam. Sprva bo denar porabil naenkrat in za stvari, ki bodo hitro pošle. Nikar mu stvari ne kupite vi in mu ne dajajte dodatnega denarja! Čez čas se bo naučil razporejati svoj denar.
Otroka vključujte v načrtovanje manjših nakupov in mu postopoma v skladu z njegovo starostjo in zmožnostmi zaupajte tudi izvedbo posameznih nakupov (ne pozabite na seznam stvari in skupno preverjanje računa).
V obdobju med 7. in 8. letom bo otrok že sposoben odložiti nakup trenutno želene manjše stvari za poznejši nakup, s katerim si bo izpolnil večjo željo. V tem času več pozornosti namenite seznanjanju otroka z varčevanjem. Ob zvišanju žepnine ga začnite učiti ravnanja z denarjem po sistemu treh 'zabojev' za tri vrste želja - majhne (1 do 2 žepnini), velike (5 do 20 žepnin) in zelo velike (100 žepnin in več). Otroku pomagajte izdelati načrt izpolnitve velike želje (narišita načrt - cilj in časovni plan ter spremljajta doseganje cilja). En del žepnine naj otrok namenja priložnostni porabi, pri čemer naj pomisli tudi na želje drugih.
V obdobju mladostništva otrok začne razvijati svojo lastno identiteto. Ob postopnem ločevanju od staršev vse večji vpliv dobivajo njegovi vrstniki. V tem obdobju bo torej dobil nov model, po katerem se bo zgledoval tudi na področju ravnanja z denarjem. Če ste s svojim odnosom in ravnanjem z denarjem do sedaj bili otroku dober zgled, vam ni treba pretirano skrbeti. Z otrokom se pogovarjajte o vrednotah, občutkih in stališčih, povezanih z denarjem, in ga opominjajte, da ljudi in odnosov ne moremo meriti z vrednostjo denarja.
Ker zaradi velikih sprememb v življenju otrok izkazuje vse večje potrebe po denarju, ponovno določite višino in namen žepnine, pri čemer je otrok že sposoben sestaviti svoj lastni proračun (potrebe in želje, predvidena poraba, prihodki) in spremljati svoje izdatke. Z otrokom se dogovorite, katere stroške bo v celoti ali delno kril iz žepnine in pri tem dosledno vztrajajte. Po navadi je proračun otroka v tem obdobju v minusu, vendar žepnine zaradi tega ne dvigujte preveč. Otroku raje omogočite dodaten zaslužek, vendar mu nikar ne plačujte za delo, ki ga opravlja kot član gospodinjstva - to je njegova obveza ne glede na plačilo. Ponudite mu plačilo za opravila, za katera bi sicer plačali komu drugemu. Vključujte ga tudi v načrtovanje družinskega proračuna, prek katerega bo spoznal, kako pridemo do denarja, za kaj vse ga porabljamo in za kaj varčujemo. Pogovarjajte se o njegovih željah in mu pomagajte pri načrtovanju in spremljanju uresničevanja le-teh.
Kljub temu da otrok v tem obdobju teži k čim večji samostojnosti in vas postopoma izključuje iz določenega dela svojega življenja, večinoma še potrebuje vašo finančno podporo. Naj osnovna vrednost le-te ostane redna in neodvisna od izpolnjevanja vaših zahtev in pričakovanj. Mladostniku omogočite dostop do denarja na njegovem bančnem računu, s katerim naj razpolaga sam. Zaupajte v njegovo presojo in spretnosti in ne pretiravajte z nadzorom. Le na ta način mu boste omogočili razvoj vse večje samostojnosti ter zaupanja vase in v lastne odločitve. Pohvalite njegove dobre poteze, izogibajte se pretirani graji.
Vaš otrok postaja mlad odrasel, ki v tem obdobju začne razpolagati z vse večjo vsoto denarja. Poleg vaše finančne podpore ima morda še kakšen stalen vir dohodka (štipendijo) ter priložnostne zaslužke. Spodbujajte ga k opravljanju priložnostnih del, v obsegu, ki ne ovira njegovega šolanja in ostalih obveznosti. Del prisluženega denarja naj prispeva za nakup večjih ali izrednih stvari v družini, glede katerih naj enakovredno soodloča. Ob tem ga seznanite z možnostmi različnih posojil, z obrestmi, plačnim in davčnim sistemom... Hkrati ga usmerjajte v razmišljanje o prihodnosti, spodbujajte ga k namenskemu varčevanju in naložbam.
Ker se finančno poslovanje zelo hitro spreminja in vas vaši starši niso mogli poučiti o vseh možnostih, ki so na razpolago sedaj in bodo v prihodnje, se obrnite na strokovnjake - finančne svetovalce. Tako boste otroku dali še zadnjo izkušnjo na poti k finančni neodvisnosti. Naučili ga boste, kje priti do pravih in zaupanja vrednih informacij ter kako pomembno je slediti spremembam in se prilagajati razmeram.
Zadnji korak na poti k popolni samostojnosti je danes zaradi gospodarskih razmer žal težje dosegljiv. Otroku pomagajte pri iskanju rednih virov dohodkov, glede odločitev o porabi ali plemenitenju denarja pa mu namignite le, če vas za to prosi. Odločitve mora v vsakem primeru vaš otrok sprejemati samostojno in sprejeti tudi vso odgovornost zanje. Če bo imel ob prehodu k finančni neodvisnosti za sabo že veliko dobrih odločitev, kot tudi izkušnje lastnih napačnih odločitev, se bo v prihodnje lažje izognil večjim napakam in bo, kot pravi pregovor, denar njegov služabnik in ne gospodar.
V pomoč pri finančni vzgoji otrok vam bodo tudi slikanice in knjige, namenjene otrokom:
Tina Hozjan, univ. dipl. psihologinja
Arndt, K. (1999). Denar ne pade sam z neba: Kako naučimo otroke ravnati z denarjem.
Bailey, G. in Law, F. (2007). Kaj početi z denarjem?
Glavnik, M. (2005). Pošten denarni priročnik.
Neiser, B. (2007). Maks služi jurje: Denarni svetovalec za otroke.
Nekrep, Ž. (2008). Kako otroka navajati na denar. V: Moje finance.